T’ga za jug*


27. junij 2010, nedelja, dan 51, jedilnik 25, recept 95:

V Amsterdamu je bil eden izmed dnevnih veganskih menijev tudi »Balkan Style Vegan Menu« – prebranac, džuveč in veliko zelenjave. Prebranac so lepo napisali, džuveč je postal pa djuvech🙂

PREBRANAC
SESTAVINE PRIPRAVA MOJČ
Fižol v zrnju 1. Čez noč namočen fižol soliš in mu dodaš nekaj lovorjevih listov. Počasi skuhaš do mehkega. Kuham približno eno uro, dvisno od vrste fižola.
Čebula 2. Olupiš in nasekljaš veliko čebule. Vzamem skoraj toliko čebule, kot imam suhega fižola. Če ga imam 1 kg, potem tudi čebule nasekljam od 0,8 – 1 kg. Pazim edino, da nimam kakšne sladke sorte čebule.
Lovorjev list 3. Čebulo na ponvi obilno zaliješ z oljem in počasi cmariš. Dodaš sladko papriko, kajenski poper, čili in sol. Mešaš, da se čebula ne prismodi in da paprika spusti barvo. Čebula naj bo z oljem povsem pokrita, da se bolj kuha kot peče (=cmari :)). Ja, vem, to pomeni, da bo kar veliko olja šlo v jed. Če je čebula nasekljana bolj na drobno, je volumen manjši, če stalno mešam se da pa tudi malce pogoljufati z manj olja.
Sladka paprika, kajenski poper, čili, sol, oljčno olje 4. v globji pekač izmenično zlagaš plast odcejenega fižola in plast čebule. Zaključiš s plastjo fižola. Zaliješ s fižolovo vodo, da je prebranac pokrit. Pečeš v pečici na 250°C vsaj 45 minut. Prebranac je boljši, kadar ga dobro zapečem. Takrat šele dobi svoj pravi okus in tisto značilno rdečkasto mrenico na vrhu. Če imam več časa, pečem raje na 190°C kakšno uro in pol.

Pri kupljenih čevapčičih, hrenovkah, polpetih, itd. je treba paziti na specifikacijo. Uvoženi – mislim, da so avstrijski – imajo dodan jajčni beljak. Naši, Weggy Way, so pa super, pa čeprav na njih piše, da so “vegeterijanski”.😀🙂 No ja, so pač veliko bolj poslušali učiteljico pri gospodinjstvu kot pri slovenščini.😉

*to je po makedonsko in pomeni hrepenenje po jugu. Zdaj se tako imenuje eno njihovo vino, originalno je pa to naslov pesmi Konstantina Miladinova.

This entry was posted in hitri jedilnik, jedilnik za vsak dan and tagged , . Bookmark the permalink.

8 Responses to T’ga za jug*

  1. katja says:

    Mmm, samo očarljive ideje! Šele zdaj, ko sem postala veganka, se zares začenjam prehranjevat gurmansko🙂 In ko že ravno omenjaš specifikacije – zanima me, če vegani zavračate tudi vse produkte, za katere obstaja možnost mlečnih sestavin v sledeh. Da se je testenina recimo izdelovala v istem obratu, kjer delajo tudi jajčne. Osebno sem se pozanimala in pravijo, da je možnost vsebnosti, kljub zapisom o možnih sledeh jajca ali mleka, praktično nična, oziroma 0,000001 procentna …

    In kako je z aditivi? Prebrala sem recimo mrho koščeno, ki kot nevarne navaja saharozo, askorbinsko kislino, asparam itd, medtem ko sem danes v knjigi Števila E (Mladinska knjiga) za prav iste zadeve prebrala, češ da se razgradijo v telesu in zato niso nevarni, ali nekaj podobnega …
    Kje dobiti kak res kakovosten imformacijski zapis o dodatkih, e-jih, aromah, konzervansih itd? Po čem se ravnate? Knjižica, ki jo omenjam, obenem tudi ne navaja, kateri izmed aditivov je npr. živalskega izvora …
    Iskrena hvala za vse odgovore, kot že rečeno, se še ne znajdem povsem v veganskem svetu, pa mi pride vsak nasvet zelo prav in ga nedvomno cenim. Lpk

    • mojč says:

      Ljudje smo pač različni in tako tudi vegani. Druži nas to, da smo iz svoje vsakodnevne prehrane črtali živalske sestavine, sicer pa smo kaj pisana druščina. Eni živalskih sestavin ne jedo zaradi etike, drugi zaradi zdravja, tretji zaradi diagnosticiranih alergij, četrti zaradi mode, itd. Razlogov je ogromno in ravno tako tudi načinov kako biti vegan.
      Tvoja vprašanja so odlična, temeljna vprašanja, na katera pa moraš – če z veganstvom resno misliš in ni samo modna muha – poiskati odgovore, ki delujejo zate.
      Po mojih izkušnjah je takole: kdor z veganstvom (ali vegetarijanstvom, če smo že pri tem) razume samoomejevanje, odrekanje, omejitve in podobno, ne bo prav dolgo vegan ali pa ne bo srečen. Mimogrede, slednje je po mojem metru huje, saj sem veliko raje v družbi s srečnim in zadovoljnim mesojedcem kot z nesrečnim in zagrenjenim veganom. Šele ko veganstvo razumeš kot svobodo (bi lahko, ampak sem se, juhu, odločila da ne) in je skladno s tvojimi siceršnjimi vrednotami (doprinesla sem nek, pa čeprav majhen delež k izboljšanju tega sveta; vsaj zaradi mene same ni potrebna nobena smrt; živim kar se le da v sozvočju z drugimi živimi bitji, itd) lahko pričakuješ, da bo veganstvo resnično postalo tvoj način življenja. Nekaj, kar je zate tako naravno kot dihanje zraka.
      Mimogrede, tvoja ugotovitev, da se šele zdaj začenjaš prehranjevati res gurmansko, kaže, da si na dobri poti🙂
      Moji odgovori na tvoja vprašanja so pa takile:
      – ne zavračam produktov, kjer so možne sledi mleka ali jajc. Če realno pogledaš, tudi če ješ pri prijateljih, obstoja neka možnost, da recimo vilice, s katero so stepli jajce zase niso prav najtemeljitejše oprali, preden so začeli pripravljati vegansko jed zate. Sledi praktično vsega so možne povsod, zato sem se odločila, da se s tem ne obremenjujem.
      – aditivi: kjer se le da, se odločam za naravno hrano s kar najmanj aditivov. Izogibam se predvsem mononatrijevega glutamata (v majhnih količinah ga prenesem, sicer pa mi povzroča glavobol), aspartama in saharina, umetnih barvil, umetnih okusov in presladkih stvari. Vse te sestavine so navedene na specifikacijah, tako da “I vote with my feet”😉 preprosto odkorakam stran in takega izdelka ne kupim ali pa zelo redko.
      Virov informacij je ogromno, tako knjig kot člankov na webu, a ko jih berem, se vedno vprašam od kod prihaja informacija in kakšen interes je zadaj. Prehranska industrija namreč močno potrebuje aditive, saj je na primer danes praktično nemogoče v trgovine plasirati izdelke s kratkim rokom trajanja (daljši rok trajanja = manj potrebnih dostav = manj vračil robe s pretečenim rokom = večji profit za trgovca in proizvajalca).
      Kje je tu naše zdravje? Hja… saj zato nas pa včasih želijo prepričati, da je npr. podaljšan rok trajanja narejen za nas, potrošnike, pa kako fantastičen okus ima kakšen snack, pa da aditivi nič ne škodijo, itd. Večini ljudi se kar ne ljubi razmišljati s svojo glavo ali pa raje razmišljajo z okušalnimi brbončicami kot z možgani, zato so takšna prepričevanja dostikrat uspešna.
      Ekola, malce sem se razpisala (blush).
      Lepo bodi, katja, pa kar čimveč sprašuj – restavracije, trgovce, proizvajalce, druge vegane… Saj, še to nam je veganom skupnega – o veganstvu radi govorimo in pomagamo drugim.🙂

  2. katja says:

    Glede na to, da odkar se prehranjujem vegansko še nisem imela nikakršne želje po vrnitvi na stare tire, nobenih kriz, bi rekla, da je to kar to. Se mi zdi, da sem sedaj pač dovolj zrela, da sem sposobna sprejeti odgovorno odločitev in jo jemati nadvse pozitivno🙂

    Imam pa ogromnoo vprašanj, pa žal osebno ne poznam nikogar, ki bi se prehranjeval vegansko, da bi mi lahko dal kak nasvet, pa si potem ti ‘nasrkala’ haha

    In konkretno vprašanje dneva:
    Katero mleko je najbolj nevtralnega okusa?
    zasledila sem, da naj bi bilo ovseno najbolj ‘navadno’, vendar mi ni pretirano všeč (verjetno se bom novega okusa pač morala šele privaditi).
    V trgovinah je ogromno različnih okusov in znamk, mene pa zanima, katero priporočaš ti (za kakav, kosmiče, palačinke …)

    Kot vedno, se ti tudi danes zahvaljujem za tvoj čas🙂

    • a says:

      hey, Katja!🙂

      jst za peko (palačinke itd.) uporabljam kar navadno sojino mleko, za kosmiče pa mi je najboljša mešanica sojinega in riževega mleka, ki ga lahko kupiš v sparu (soja-reis drink) pa še poceni je😉

      • katja says:

        poskusim!

      • mojč says:

        hej, obema🙂
        Jaz večinoma mleko naredim kar sama, saj je s strojčkom to izjemno hitro in preprosto. Mleka samega ne pijem, kakava tudi ne, vedno ga uporabljam za razne recepte in glede na namen skuham mleko (soja + mandlji, soja + oreh, soja + riž). Te kombinacije so mi še najboljše. Od kupljenih se strinjam s tabo, a, da je Soja-Reis drink kar okej za pripravo v receptih, saj je dovolj nevtralnega okusa in niti ne preveč sladkan.
        Tudi jaz sem poskusila razne vrste mleka – sojini, ovseni, riževi, iz kvinoje, itd., pa me kljub zelooo različnim cenam noben ni prav navdušil.
        Moj izbor bi torej bil takle:
        soja+mandlji ali soja+oreh (+sol+agavin sirup) –> za kosmiče, za sladice, za vročo čokolado😉
        soja ali soja+riž (+sol) –> za nesladke recepte
        Kupljeni:
        mleko: Soja-Reis drink (za sladice tudi Provamel vanilijev ali čokoladni, a pazi, zelo so sladki)
        jogurt: Provamel – navadni z bifidus bakterijami, brez okusov

        Katja, ti kar vprašaj. Z malo sreče boš dobila celo več odgovorov, tako kot zdaj (hvala, a!). Mogoče se razvije še debata, pa tudi jaz kaj novega izvem.

        Katja, super, da te ne daje nobena kriza. Mene tudi ni nikoli, pa čeprav sem jo, vsaj v prvih letih, kar malce pričakovala. Res pa je, da sem šla počasi – od ne preveč prepričane mesojedke (uff, kje je že to, he, he, kot v nekem prejšnjem življenju), preko vegetarijanke, ki občasno je ribe in takšne, ki ne je nobenih živali, do veganke. Zame je bil to popolnoma normalen razvoj, odločitve so bile nekaj kar je samodejno dozorelo in verjetno zato, ker se nisem nikoli nič silila, ni bilo kriz.

  3. katja says:

    hej vidve,
    si beležim nasvete (zdej mam tudi jaz litl blek buk HAHAHA! sam namenjen je čist drugačnim zapiskom, kot smo vajeni na tv-ju😉

    in jih jutri preizkusim, jutri je dan za šoping.

    mojč, kar se tiče pa mleka, ki ga izdeluješ sama – mi je jasno, da verjetno postavljam glupo vprašanje ampak vseeno – a hočeš rečt da mandlje skuhaš z mlekom vred? Ali jih prej streš ali ….

    eh, se mi vidi, da sem se do pred kratkim prehranjevala precej enostavno -solate na solate na solate, sladkarije na sladkarije na sladkarije, pol pa še plus ostale enostavne jedi tipa krompirji, lazanje, pašte, juhe …

    Rahlo kompleksnejše kuhe se navajam šele zdaj …
    bolje pozno kot nikoli, ne?

    • mojč says:

      Hej, Katja!
      Litl blek buk je zakon!🙂🙂
      “Glupa” vprašanja so pa zelo dobrodošla, tako da jih kar postavljaj. A misliš, da jih jaz na začetku nisem imela? Hi,hi, hi, pa še koliko! Večji problem mi je bil, da jih nisem imela nikomur postaviti in sem rabila tudi leta, da sem na kakšnega dobila ali razvila odgovor. Zdaj pa včasih ne vem, koliko napisat, da bo informacija kakovostna. Saj veš, če preveč napišeš o nečem, kar že vsi vedo, je dolgočasno, če pa premalo, pa ni dovolj. Tako da, ekola, mi celo pomagaš z “glupimi” vprašanji.
      Mleko: ja, 5 – 6 mandljev ali 3 – 4 orehe skuham s sojo vred in jih z njo vred tudi zmeljem (strojček to sicer naredi vse sam – vodo segreje, dokler so še celi, potem zmelje in potem še malo pokuha). Orehi ti mleko malce obarvajo, tako da pride rahlo rjavkasto, okus pa kar lepo oplemenitijo. Mandlje lahko, če želiš imeti mleko čimbolj bele barve, olupiš. Preliješ jih z vrelo vodo, malo počakaš, potem pa jih kar s prsti olupiš. Prav lahko gre. Če pa mleko rabiš za kosmiče ali za kakšno sladico, kjer barva ne igra nobene vloge, dodaš soji kar cele (jaz dodajam večinoma cele).
      Jah, veganstvo potegne za sabo tudi rahlo kompleksnejšo kuho, ja. Moj hubby pravi, da je neprimerno lažje speči zrezek ali pa pečenko in potem okrog tega dopolniti kosilo kot pa narediti res dobro vegetarijansko ali vegansko kosilo. Za slednje je treba kuho veliko bolj obvladati, pa tudi bolj poznati sestavo hrane, kako se okusi dopolnjujejo in podobno. Tako da se on tudi šele navaja😉 Ja, veeeeliko bolje pozno kot nikoli🙂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s